Skriti dnevnik - 7. del

Pa je tu še zadnji del zgodbe. Tukaj najdete vse dele.

Nova priložnost

_Julija_
Psihično in fizično sem popolnoma na dnu. V meni se nasprotja bojujejo za svojo prevlado. Po eni strani sem srečna, da bom lahko Blažu izpovedala svojo ljubezen, po drugi strani pa obžalujem, da dogodki ne potekajo po mojem planu. Zavedam sem, da je vsako tarnanje zaman in da se pretekli dogodki ne bodo spremenili. Pogovorila se bom z Blažem in enkrat za vselej rešila to dramo.

_Blaž_
Tako sem utrujen, vendar ne morem zaspati. Ne vem, kako naj si razlagam vse, kar se je zgodilo. Zdi se mi, da sem najbolj zmeden človek na tem svetu. Ugotovil sem, da je moja prijateljica že zelo dolgo zaljubljena vame, vendar si tega pred mano ni upala razkriti, ker se je bala razočaranja. Zdelo se ji je, da je veliko bolj molče trpeti, kot pa biti odkrito razočaran. Zavedam pa se, da bi se vse lahko razpletlo veliko bolje, če sam ne bi bil tako nedostopen in sebičen. Moral bi biti srečen vsaj zato, ker so se razjasnili vsi nesporazumi in sem dobil odgovor tudi na težka vprašanja. Jaz pa sem še bolj nesrečen in si želim nazaj tistega nejasnega, kaotičnega sveta, kjer je vsaka interpretacija možna in enako verjetna. Ne vem, kaj čuti in kako razmišlja Julija, saj ne vem niti, kaj sam čutim in česa si želim. Jutri bo še težek dan.

_Julija_
Strah me je njegovega pogleda, njegovih besed in žalitev. Čutim svojo nestrpnost in nemoč. Toliko let sem se pripravljala na ta trenutek, pa se kljub temu zdi, da sem nepripravljena.
Tudi Blaž se mi zdi neprespan, nemiren in potrt, kar me čudi, saj sem imela še pred kratkim občutek, da moški ne izražajo čustev tako intenzivno.
Ko odhajam po hodniku s kupom papirjev v roki, zaslišim za seboj težke korake, ki se mi čedalje bolj približujejo. Obrnem se in se zazrem v njegove modre oči. On odpre vrata svoje pisarne in me povabi naprej, vendar jaz več ne čutim tal pod nogami, popolnoma otrpnem. Svojo roko položi na mojo ramo in me potisne v pisarno. V pisarni mi vzame z rok kup papirjev in jih položi na mizo.
Takrat se zavem, da ravna z menoj, kot z otrokom, ki je odvisen od pomoči svojih staršev. Nekaj trenutkov si zreva v oči in izbirava besede. Hočem spregovoriti, vendar ne morem. Blaž me objame, po mojem licu pa spolzi solza, za njo pa še veliko solz, ki močijo njegovo srajco. Sprašujem se, ali sanjam. Ko se hočem izviti iz njegovega objema, me objame še močneje, jaz pa začutim, da tudi on trepeta, morda celo joče. Nočem spregovoriti in upam, da tudi on ne bo spregovoril, kajti besede bi pokvarile to, kar čutim sedaj. Vendar vem, da objem ne bo trajal večno. Osvobodiva se iz objema in si zreva v oči.

On spregovori prvi, saj jaz nimam dovolj moči: »Julija, žal mi je, da sem te nevede tako prizadel. Obžalujem leta, ki bi lahko bila s teboj lepša, kot so bila brez tebe.« Sprašujem se, kako ve, da sem ga ljubila toliko časa, vendar odgovori preden uspem vprašati: »Julija, prebral se nekaj strani iz dnevnika in vsebino povezal s tvojim včerajšnjim izbruhom čustev.«
Ob izjavi, da je bral moj dnevnik, bi ga najraje klofnila, vendar ga nisem, saj sem si priznala, da bi lahko bila situacija hujša in bi se lahko izpolnila moja pretekla pričakovanja o tem, da me bo zasul z očitki in žalitvami.
»Ko sem bral dnevnik, sem se počasi zaljubil v njegovo lastnico. Njena ljubezen je bila tako pristna, njen izvoljenec pa takšen bedak, da bi ga najraje poslal na prisilno delo v Sibirijo, kjer bi se izučil življenja.« Bruhnila sem v smeh, kajti njegove primerjave so bile neverjetno izvirne.
»In včeraj, ko sva se poljubljala, se nisem mogel upreti. Razum me je vlekel stran, srce pa me je zbliževalo s teboj in zavedal sem se, da čutim več kot prijateljstvo. Veš, kaj takega se mi ni zgodilo še nikoli.«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine, ki pa ni bila mučna, ampak blagodejna. Zopet je odprl usta, jaz pa sem iskreno upala, da ne bo pokvaril celotne magije. Da, upala sem, tako kot upajo otroci, ko gledajo čarovnika in si želijo, da bi mu čarovnija uspela.
»Zakaj si vsa ta leta molčala? Sprašujem se, kako si me lahko po eni strani tako močno ljubila pa drugi strani pa si lahko o tem molčala? Pravijo, da je človek, ki ljubi, zmožen storiti čisto vse. Ti pa nisi storila ničesar, ampak si samo čakala. To ni bilo v korist nobenemu, ne tebi ne meni.« V tem trenutku se je začela vojna besed. Nisem mogla dopustiti njegovega žaljenja. Za vse je okrivil mene. V očeh so se mi začele nabirati solze in malo je manjkalo, da bi znova zajokala. Začela sem si prigovarjati, da ne smem jokati in da ne smem pokazati svoje šibkosti. Jok bi pomenil predajo, tega pa ne smem dopustiti.
»Kljub temu, da si prebral dnevnik, ne moreš pogruntati, zakaj sem molčala. Še več, bila sva prijatelja, pa se ne poznava med seboj. Vse skupaj se mi zdi smešno in nesmiselno.«
Oddrvela sem iz njegove pisarne, po licih pa so mi polzele solze. Tekel je za mano, vendar sem izginila v dvigalo. Petnajst minut sem ostala v dvigalu in se vozila gor in dol. Počutila sem se trapasto, saj se je vse skupaj izteklo na najslabši možen način. Počutila sem se ponižano, ranjeno in obupano. Želela sem si, da bi lahko sanjala, kot sem sanjala še pred enim tednom. Predstavljala sem si naju pred oltarjem, predstavljala sem si naju, kako pestujeva prvorojenca in kako izbirava pohištvo za dnevno sobo. Takrat so bile sanje še dovoljene, zdele so se uresničljive. Danes so sanje prepovedane, saj so utopija.

_Blaž_

V tem trenutku si želim zavrteti čas nazaj. Doslej sem mislil, da sva zapravila samo skupno preteklost, sedaj pa me je strah, da bova zapravila tudi skupno sedanjost in prihodnost. Dvomim, da se bo zdaj hotela pogovoriti o tem. Strah me je, da me bo začela ignorirati, saj se ji bo vse zdelo nesmiselno. Kolikor jo poznam, bo zatrla vsa čustva do mene, čeprav jo bo tudi to bolelo. Kaj pa bo z mano? Želim si biti z njo, želim si z njo preživeti preostanek življenja, vendar ne vem, kako mi bo to uspelo. Zaljubil sem se v dekle iz dnevnika, zaljubil sem se v njen način razmišljanja in v njeno zvestobo.
Vedel sem, da se moram boriti za naju in za najino ljubezen, nisem pa vedel, kako. Danes sem izbral napačen pristop in jo užalil, kar pa sem ugotovil šele sedaj, ko je že prepozno. Danes bi ji moral reči, da jo tudi jaz ljubim in jo potrebujem ob sebi, jaz pa sem jo obremenjeval z nesmiselnimi vprašanji. Toda hkrati sem si želel odgovorov na ta nesmiselna vprašanja. Hotel sem razčistiti, hotel sem izvedeti, koliko je kateri kriv za izgubljena leta. Ljubezen je zares bolj zahtevna, kot sem pričakoval. Včasih je tako zahtevna in zakomplicirana, da ne prinaša samo veselja, ampak tudi bolečine. Da, ljubezen ima veliko sovražnikov, ki se proti njej bojujejo za prevlado, zato je tako zelo zahtevno ljubiti in biti ljubljen. Iskrenost je tako včasih prijatelj-zaveznik ljubezni, nemalokrat pa je tudi njen sovražnik. Včasih je lahko iskrenost ali pa samo želja po iskrenosti rušitelj naših gradov v oblakih. Takrat se je potrebno vprašati, kaj si želimo, predvsem pa se pripraviti na to, da lahko za iskrenost plačamo zelo visoko ceno.
Pripravljen sem plačati karkoli, da bi si znova pridobil Julijino pozornost. Tako sem presenetil sam sebe, saj česa takega še nikoli nisem počel. Lahko rečem, da sem doslej močno varčeval z ljubeznijo in drugimi globokimi čustvi. Zame so bila pomembna trenutna zadovoljstva. Ničesar v življenju nisem načrtoval, ampak sem se zgolj predajal toku življenja. Ugotovil sem, da nimam veliko izkušenj z ženskami, bolje rečeno z ženskimi čustvi. Moje zveze nikoli niso imele dolgega roka trajanja.
Vse so se končale po kakšnem mesecu ali dveh, tako ni bilo na nobeni strani večjega razočaranja. Vendar sem bil s puncami vedno iskren. Že na začetku sem jim povedal, da se ne nameravam kmalu poročiti in imeti otrok, ampak se želim predvsem zabavati. Z Julijo pa je bilo povsem drugače. Prvič, Julija ni bila lahek plen, drugič, Julijo sem poznal že iz šole, in tretjič, v Julijo sem bil zaljubljen, z njo sem se hotel poročiti in si ustvariti družino.Tako sem odšel v cvetličarno in ji kupil šopek vrtnic.

Ko sem se približeval Julijini pisarni, so se mi začela tresti kolena, srce pa je začelo močno razbijati. Nikoli nisem mislil, da je lahko pogovor z žensko tako zahtevna stvar. Vendar sem vedel, da je to šele prvi korak. Potrkal sem na vrata njene pisarne in jih narahlo odprl. Julija je sedela za pisalno mizo in objemala škatlo robčkov, imela je skuštrane lase in razmazana ličila.
Ko sem vstopil, je začela mrzlično pospravljati mizo, ni mi pogledala v oči. Moral sem spregovoriti, saj bi me sicer prehitela in zahtevala, da zapustim pisarno.
»Julija, pozabiva na vse, kar se je zgodilo in začniva znova. Prosim te, daj nama še eno priložnost. Zares te prosim samo za eno priložnost. Če nama ne uspe, se bom umaknil in ne bom pritiskal nate…Vendar sam verjamem, da nama bo uspelo, ker te ljubim in sem pripravljen zate storiti karkoli… Če se bova oba trudila vsak dan znova, nama bo uspelo. Začniva se truditi že danes.«
Takrat sem se spomnil, da imam šopek še vedno v rokah, zato sem ji oboje podaril, ona pa še vedno ni spregovorila. Vzela je rože in jih postavila v vazo.
»Pojdi ven in me počakaj,« je rekla Julija. Jaz pa nisem razumel, ali je bila to potrditev ali zavrnitev, zato sem jo vprašal: »Kaj počneš?«
»Dajem nama novo priložnost.« Ob tem se je rahlo nasmehnila. Da, to je bil tisti nasmeh, ki sem ga tako pogrešal, odkar sem prišel sem. Toda tokrat je bil ta nasmeh še bolj poseben, saj mi ga ni podarila prijateljica iz srednje šole, ampak bodoče dekle.
Nemudoma sem se pobral iz pisarne, da ne bi bleknil česa neprimernega in tako zapravil priložnost. Čez pet minut je bila že ob meni. Nosila je vijolično obleko, ki se ji je odlično prilegala. Bila je kot angel. Z roko v roki sva hodila po mestu. Nikoli se še nisem počutil tako lepo. Zvečer sva odšla v moje stanovanje, saj je Julija rekla, da morava narediti nekaj, o čemer je sanjala že vse življenje. Odprla sva dnevnik in na zadnjo stran napisala še nekaj vrstic.

_ Skriti dnevnik_

25. 3. 2014
Dragi dnevnik, piševa ti dva. Ne moreš verjeti, kajne? Vendar ne lažem, uresničile so se mi sanje. Danes sva z Blažem preživela čudovit dan. Zaradi tebe sva se končno našla in si dala novo priložnost. Te zanima, kaj si želiva v prihodnosti? Želiva si predvsem biti odkrita drug z drugim, uživati v polnosti skupne trenutke in skupaj prehoditi pot življenja. Hvala ti dragi dnevnik, da si bil tako dolgo moj zaupnik. Odslej bo to nalogo opravljal Blaž.

Zaprla sva dnevnik in se poljubila.

♥♥♥

...konec...

Skriti dnevnik - 6. del

Kaj vse lahko prinese en poljub? Vabljeni, da preberete tudi prvih pet delov.

Spoznanja

__Blaž__
Izvila se je iz mojega objema in zdirjala z dvorane. Ko sem pritekel ven, je že izginila v temno noč. Nisem je poskušal priklicati, ker sem predpostavljal, da se mi ne bi oglasila. Nisem je skušal poiskati, ker sem vedel, da se mi bo v temi zlahka skrila. Vrnil sem se v dvorano in opazil, da so vse oči zazrte vame. Klepet in smeh sta potihnila. Na obrazih svojih sodelavcev pa sem opazil osuplost. Nisem pa prepoznal niti odobravanja niti neodobravanja. Najverjetneje so videli celotno gledališko predstavo. Gotovo so tako šokirani. Najraje bi jim povedal, naj se zabavajo naprej in naj se ne obremenjujejo s tem, kar se je zgodilo. Vendar nisem rekel ničesar, ker še sam nisem vedel, kaj je pomenilo tole z Julijo. Zabava se je kmalu končala in s polno glavo sem se vračal domov.

__Julija__
Po petih minutah teka sem se izmučena naslonila na mrzel zid. Bila sem prepotena, bolele so me noge in srce mi je pospešeno bilo. Šlo mi je na jok in na smeh hkrati. Bilo me je sram. Hotela sem zavrteti čas nazaj. Hotela sem spremeniti ves svet in ustvariti drugačnega. V tem novem svetu ne bi bilo njega. V bistvu sploh ne bi bilo lepih in prijetnih fantov, kakršen je on. Takšni fantje so ogrožali ta svet, ker so bili zgolj lomilci dekliških src. In sedaj sem naredila največjo neumnost na tem svetu. Poljubila sem ga. Prav lahko si predstavljam, kaj sedaj misli o meni. Zagotovo se mu zdi, da sem lahkomiselna pijana punca. Nikoli si nisem želela, da bi izvedel na takšen način. V glavi sem že kakih osem let izdelovala, spreminjala in dopolnjevala načrt, kako bi mu povedala, kaj čutim, da ne bi narobe razumel. Danes pa sem načrt nadvse nepremišljeno izvedla. In sedaj sem povsem prepričana, da bo vse napačno razumel. Pomešala sem načrtovan vrstni red dogodkov. Poljubljanje in sploh telesni stik zame ni bil nikoli preveč pomemben. Izpodrival ga je občutek ljubljenosti v očeh partnerja. Vedno sem si želela, da bi mi najprej potrdil, da me ljubi, nato pa bi me poljubil. Zdi se mi, da počasi izgubljam lastno identiteto, saj ravnam proti lastnim vrednotam. Tako ne bo šlo naprej. Jutri mu bom povedala to, kar bi mu morala že zdavnaj.

__Blaž__
Če bom še samo malo razmišljal o svojem zmedenem življenju, me bo nazadnje še kap. Mislim, da ima še punca iz dnevnika jasnejše življenje kot jaz. Danes bom prebral čisto zadnjo stran, saj me njeno pritoževanje v osrednjem delu dnevnika že nekoliko utruja.

__Skriti dnevnik__
20. 3. 2014
Jutri pride na razgovor za delo v naši banki. Od kar je prispela njegova prijava, izdelujem scenarije najinega srečanja. Sprašujem se, ali me bo sploh pogledal. Morda, ker ga bo zanimalo, če sem se kaj spremenila. Se je v petih letih sploh spomnil na svojo prijateljico? Dvomim, ker ni imel razloga, da bi se spominjal povprečne punce. Nekje na dnu srca sem ohranjala kanček upanja, da se bova nekoč srečala. Sedaj imava mogoče priložnost, da poglobiva najino prijateljstvo ali pa ga popolnoma uničiva. Morda ne bo nikoli izvedel, kako ga ljubim, ker preprosto ne bo priložnosti za to ali ker dejansko ne bom zbrala poguma za to. Blaž pa ne bo nikoli dokončno izginil iz mojega srca. Sedaj, ko se bova mogoče srečevala vsak dan, bo to še težje. Jaz si bom vsak dan bolj želela njegove pozornosti. On pa me bo vsak dan bolj ignoriral. Čemu sanjam? On ima gotovo dekle, ki je lepše in bolj zabavno od mene, ki ždim tukaj in jočem.

__Blaž__
Fantu je ime Blaž kot meni… Dekle iz dnevnika je hodilo na isto gimnazijo kot jaz in jo končalo isto leto kot jaz… Dela na isti banki kot jaz… Ko sem našel dnevnik, so bile v pisarni samo tri ženske… Dnevnik je zagotovo Julijin. Prvič, na naši gimnaziji v naši generaciji ni bilo nobenega drugega Blaža. Drugič, na razgovoru za službo ni bilo nobenega drugega Blaža. Tretjič, v pisarni ni bilo nobene ženske, razen Julije, ki bi bila stara manj kot 50 let. Moj Bog, Julija je zaljubljena vame. Ali čutim tudi jaz do nje kaj več kot le prijateljstvo? Je bil poljub nedolžen ali je bil odraz nečesa globljega? Zakaj nikoli nisem opazil, da je zaljubljena vame? Zakaj je morala Julija zaradi mene in moje neumnosti toliko pretrpeti? Nujno potrebujem odgovore na svoja vprašanja. Zahteval bom, da se pogovoriva.

♥♥♥

... se nadaljuje...

Skriti dnevnik - 5. del

Blaž in Julija se znajdeta na isti zabavi. Vabljeni tudi k branju prvih štirih delov. 

Zabava

__Julija__
Tolikokrat sem sanjala o trenutku, ko si bova popolnoma odrasla delila skrivnosti in zaljubljeno klepetala. Že v šoli sem si natančno zarisala ta trenutek, ko mu bom priznala, kaj čutim do njega. Takrat sem si želela, da bi se to zgodilo čim prej, in da bi za naju vedel ves svet. Sedaj pa ne zberem dovolj poguma in ga celo odrivam od sebe. Bojim se, kako bo sprejel to novico, bojim se njegove zavrnitve in njegovih besed. Hkrati si želim, da bi me ljubil, da bi pomislil name preden bi šel spat. Ponudil mi je prijateljstvo in morala bi biti zadovoljna s tem, saj je že v šoli dokazal, da je prijatelj v sreči in nesreči. Toda, če ti oseba, v katero si zaljubljen, ponudi zgolj prijateljstvo, te to prav gotovo ne osreči.
Mogoče je napočil trenutek, da se začnem zabavati, in da preneham razmišljati o njem. Na zabavo ga skoraj zagotovo ne bo, saj med sodelavci nima prijateljev. Tako da se bom lahko ozrla po ostalih sodelavcih in morda stkala nova prijateljstva. Poiskati moram najlepšo obleko in plesne čevlje, da me bodo opazili. Odstranila bom masko, ki me je toliko časa omejevala in se končno začela zabavati.

__Blaž__
Počutim se trapasto. Čeprav sva se z Julijo na koncu le pogovarjala, nisem povedal nič pametnega, da bi jo potolažil. Veselil sem se, da greva skupaj na pijačo. Hkrati nisem vedel, kako naj si razlagam tisti neprijeten občutek, ki me je spremljal. Ne vem, ali je bil strah pred neznanim, vem pa, da ljubezen gotovo ni bila. Med pogovorom se mi je zasmilila. Dobil sem občutek, da je zelo osamljena. Izolirala se je od sveta. Mislim, da se že dolgo ni zabavala. No, saj ni nič boljše, če si vsak vikend na zabavi z neznanci in nimaš pravega prijatelja, ki bi bil s tabo tudi v težavah, ne le ko mu plačaš pijačo. Verjetno sem kriv sam, ker me je strah, da mi bodo drugi naložili še svoje težave, zato si ne pustim nikogar preblizu. Mogoče pa v Juliji vidim sebe in zato šele zdaj ugotavljam, kako sam sem. Enkrat sva že bila zelo dobra prijatelja, poznam jo, najbolje bo, da ji začnem spet zaupati. Upam, da bom potem lahko zaupal tudi drugim. No, saj mi drugi pravzaprav že zaupajo, še posebej dekle iz dnevnika, čeprav tega ne ve.

Moram prebrati nekaj strani. Dnevnik je postal del mene, saj mi je zaupal že veliko skrivnosti. Ob odraščanju z sestro Evo sem spoznal, da je dekliški dnevnik za lastnico najsvetejša stvar na svetu. Prav zato pa se zavedam teže skrivnosti, o katerih sem bral. Toda misel na to, da z branjem počnem, kaj prepovedanega, sem že zdavnaj opustil. Dekle iz dnevnika je nekaj posebnega, v to sem popolnoma prepričan. Nikakor ni puhloglava, njena čustva niso zlagana, temveč globoka. Bal sem se, da se bo zgodilo to, kar se ne bi smelo. Zaljubil sem se vanjo, v njene skrbi, v njene bolečine in v njene radosti. O njej sem sanjal kot o osebnosti, nikoli kot o ženski z določeno barvo las in izklesano postavo. Čeprav padam na lepa dekleta, me vedno bolj navdušuje zanimiva osebnost, ki jo je moja skrita punca pustila v dnevniku. Vedel sem, da bi se z njo ujel ne glede na njene fizične lastnosti. Želel sem si jo srečati v resničnem življenju in ji zaupati svoja čustva, a še prej sem si jo želel še enkrat srečati v dnevniku. Le kaj bi rekla Julija, če bi ji povedal, da sem se zaljubil v dekle iz dnevnika. Kaj sanjarim, do takih pogovorov še dolgo ne bova prišla, če bova še naprej tako zadržana. Težko sva se pogovarjala že o torticah, da bi z njo govoril o čem takem, bi se pa moral res potruditi.

__Skriti dnevnik__
1. 2. 2007
Dragi dnevnik!
Znova je napočil dan, ko bom na tvoja ramena naložila še težja bremena. Zaupati ti moram pomembno skrivnost. Danes sem ga pri zgodovini znova občudovala, zrla sem vanj in sanjala o njem. Še huje, sanjala sem o naju, o tem, da se poljubljava v mesečini. Ni naju strah, ne noči, ne lune, ki osvetljuje najina zaljubljena obraza. Tako močno sem sanjarila o tem, da je to opazila tudi profesorica Debevec, ki je takrat zapičila pogled vame, da me je postalo sram. Oplazili so me tudi pogledi večine sošolcev. Toda zaradi pogledov me ni bilo tako sram, bolj me je skrbelo, kako si bodo moje vedenje razlagali.
Ustrašila sem se sama sebe in svojih misli. Od tistega trenutka naprej sem se močno trudila sodelovati pri uri in si čim več zapomniti, toda zaman. Nisem se mogla umiriti, potila sem se in bolela me je glava. Sedaj sedim na postelji in se trudim prestaviti življenje na stare tire. Zavedam se, da moje razmišljanje pri zgodovini vodi v propad.
Kdo sploh sem? Brskam po tleh in iščem stare koščke sebe, da znova sestavim dekle, ki je imelo v prvem letniku popoln načrt o tem, kaj bo počelo v življenju. V tem načrtu nikakor ni bilo fanta, ki bi mi zmešal glavo. Vsaj do konca izobraževanja je imel prepoved približevanja.

__Blaž__
Oh, ne! Gospa Debevec je vendar profesorica zgodovine na moji gimnaziji. Dekle je hodilo na isto gimnazijo kot jaz in je isti letnik kot jaz, torej jo gotovo poznam. Nujno moram izvedeti, kdo je. Srh me spreletava ob misli, da sem se zaljubil v sošolko, morda celo v prijateljico. Močno si jo želim spoznati, toda hkrati me je strah dejstev, ki bodo prišla na dan. Mislil sem, da ne bom nikoli izvedel, kdo je dekle iz dnevnika. Verjetno sem ga zato tako rad bral, saj se mi ni bilo treba soočiti s pravo osebo. To je preveč zame, nisem pripravljen, da bi poiskal to dekle in se ji izpovedal. Že prijateljstvo z Julijo bo zame velik zalogaj. Ne znam se odpreti ljudem, bojim se, da me bodo prizadeli, ali pa bom jaz njih. Tako veliko razmišljam, da bi skoraj pozabil na zabavo z novimi sodelavci, priložnost, da kaj spremenim, da to ne bo le še ena zgrešena zabava.

__Julija__
Sodelavke so me res toplo sprejele medse, pohvalile so mojo obleko in frizuro. Tudi slavljenka je bila vesela, da sem se jim pridružila. Sama sem se sprostila in ves čas prijetno klepetala z dekleti. Ugotovila sem, da so zabave v bistvu odlične in niso prav nič podobne bahaškim burkam, kjer je najpomembneje, kakšna so darila in hrana. V dvorani je bilo kar precej lepih mladeničev, katerim sem brez pomislekov namenila kar nekaj zapeljivih pogledov. Po zdravici sem bila že skoraj prepričana, da ga ne bo, naenkrat pa se je prikazal na vratih. Sploh nisem vedela, kako naj se obnašam. Zdelo se mi je, da možgani zapuščajo glavo, da se zdrava presoja umika nespameti. Zagotovo pa sem vedela, da mi moje obnašanje odslej ne bo več niti malo podobno. Zopet nisem vedela, ali sodim na to zabavo. Moje nekdanje prepričanje se je vračalo. Začela sem srkati koktajle, bodisi zato, ker me je bilo na smrt strah, bodisi zato, ker se nisem mogla več obvladati.

__Blaž__
Res sem prišel med zadnjimi in tako zamudil zdravico. Čestital sem svoji novi sodelavki Jani. V kotu sem zagledal kup sodelavk. Julija mi je živčno pomahala in hitro umaknila pogled. Zdelo se mi je, da ji je postalo malo nelagodno, saj se še nekaj časa ni nasmehnila. Tudi jaz sem se počutil čudno, natančno sem si jo ogledal. Bila je prav čedna, v bistvu je bila prelepa, še posebej takrat, ko se je nasmehnila in pokazala kopico bleščeče belih zob. Prej sem razmišljal, da se moram pogovoriti z njo, vendar je nisem hotel zamoriti, očitno se je zabavala, bil sem vesel zanjo. S fanti sem se pogovarjal o nogometu. Tako sem se zadržal dlje, kot sem nameraval. Videl sem, da so se tudi dekleta precej sprostila. Po njihovem obnašanju sodeč gotovo niso pila soka, ampak kakšno alkoholno pijačo. Še posebej smešno je delovala Julija, ki se je ves čas hihitala.
Čez nekaj minut je prostor napolnila glasba. Pari so začeli plesati. Sam sem bil nekoliko preveč neroden, da bi plesal. Že maturantski ples zame ni bil posebej uspešen. Tako sem s skupino sebi podobnih fantov sedel v kotu in opazoval zaljubljena telesa, ki so se gibala v počasnem ritmu. Julija me je prijateljsko potrepljala po hrbtu in se usedla zraven mene. Zanimalo jo je, čemu sedim in se kujam. Ni mi pustila odgovoriti in je sama nadaljevala: „Pridi, greva plesat, meni je dolgčas!“ Zvlekla me je s stola in me kot majhnega otroka vodila na plesišče. V bistvu je vodenje bolj potrebovala ona, saj se je vmes opotekala. Kljub opitosti je odlično plesala. Mene pa je postalo sram, saj sem ji stopal po čevljih. Ko se je končala prva pesem, sem si precej oddahnil, saj je bila preveč hitra. Upal sem, da bo druga počasnejša. Res je bila, zaslišal sem znano melodijo.
Presenetila me je, mislil sem, da se ne zna zabavati in res živi samo za delo. Očitno nama je brez besed šlo bolje. Nisem si predstavljal, da se bo zgodilo kaj takega, z Julijo torej nisva bila tako zelo oddaljena stara prijatelja, ki sta pozabila na lepe skupne stare čase. Mirna melodija ni zahtevala zelo spretnih plesalcev, zato sem se spet preveč zatopil v razmišljanje. Misli so mi odtavale k dekletu iz dnevnika, s katerim verjetno ne bom nikoli takole plesal.

Hitro sem opustil misel nanjo saj je Julija roke še močneje ovila okoli mojega vratu, segla je v moje lase in jih božala. Nisem vedel, ali je prav, da to počne prijateljica, toda hkrati sem si želel, da bi nadaljevala. Roke so ji spolzele po hrbtu navzdol vse do pasu. Nisem imel moči, da bi umaknil njene roke in tudi svojih nisem z njenih bokov.

Zdelo sem mi je, da hlipa, čutil sem, kako ji bije srce. Nisem mogel, ne hotel, ničesar storiti. Takrat pa je ona storila to, kar sem najmanj pričakoval. Začela me je poljubljati.
Sprva nisem vedel, kaj naj storim, naj jo odrinem ali naj ji vrnem poljub. Vse se je zgodilo zelo hitro, v službi je bila zelo zadržana, ni me hotela niti za prijatelja, zdaj pa me je strastno poljubljala. Nisem se ji mogel upreti, kot moški sem hitro popustil.
Ta poljub je bil nekaj posebnega, popolnoma je izničil teorijo, da se dobri prijatelji ne spuščajo v takšne stvari, začutil sem nekaj čarobnega, to se mi še ni zgodilo.
Pesem je izzvenela, bila sva objeta

... se nadaljuje...

Skriti dnevnik - 4. del

Blaž in Julija ob tortici razmišljata o pozabljenem prijateljstvu. Vabljeni tudi k branju prvih treh delov. 

Prijatelja?

__Blaž__

Služba je kar zahtevna, komaj uredim cele kupe dokumentov, že mi prinesejo nove, ki jih je še več. Komaj čakam, da poteče delovni čas, da grem domov počivat in zvečer na zabavo. Julije več ni bilo k meni, verjetno ima veliko dela ali pa se me izogiba. Pa še tega računalniškega progama ne znam uporabljati, jutri se bom še enkrat lotil navodil in ga poskusil razvozlati. Tako sem si želel domov, zdaj ko pa sem tu, pa ne vem kaj naj počnem. V roke sem vzel časopis in ga brezbrižno prelistal. Običajno sem prebral vse članke, danes pa nisem pogledal niti slik ali prebral naslovov. Začela me je boleti glava in zdelo se mi je, da se mi bo kmalu zmešalo. Le kaj počne Julija, je že doma?

__Julija__

Moje poklicno življenje je zelo uspešno, za razliko od privatnega, saj nimam prijateljev, s katerimi bi delila veselje in žalost. Vedno sem menila, da ne potrebujem zabave in ljubezni, da me bodo izpolnili uspehi v službi. Zdaj ko je prišel Blaž, pa nisem več prepričana, da mi je samo služba dovolj za srečo. Zavedam se, da bi s prijateljem, kot je Blaž, postalo moje življenje lepše. 

Ne vem, kaj se je zgodilo z najinim prijateljstvom. Je zbledelo ali celo izginilo, odkar se nisva videla. Zakaj sva se sploh oddaljila? Je res kriva moja zadržanost? Nekoč celo sanjarila o njem kot o svoji največji ljubezni. On v meni ni videl punce, ampak le sošolko in prijateljico. Le kaj hoče sedaj? Danes je on meni govoril o izgubljenem prijateljstvu, celo krivil me je, da sva pretrgala stike. Bolelo me je, ker me je zadel naravnost v srce, ko je ugotovil, da se le skrivam za uradnostjo in nočem prebuditi čustev, ki so mi nekoč mešala glavo. Seveda ni mogel vedeti, da sem ga molče ljubila, a vedel je, da sva bila prijatelja. Pogovor s prijateljem ne povzroča drhtenja in potnih dlani, to zmore le ljubezen in očitno jo jaz še vedno čutim do njega. Če hoče biti spet le prijatelj, tega ne bom prenesla. Nimam dovolj poguma, da bi mu izpovedala ljubezen. Videvala se bova vsak dan in res ne vem, kako se bom izogibala pogovoru z njim.

„Julija, alo, kaj je s tabo? Nekam odsotna si, imaš težave?“ je vprašala pomočnica Ana.

„Ne, razmišljala sem o novem projektu, je kaj novega?“

„Ja, tole smo prejeli, daj preberi. Zdaj pa grem, do zmenka imam le še eno uro in moram se urediti, adijo!“

„Se vidiva jutri, lepo se imej.“

Vsi se zabavajo, le jaz sem še vedno tu, Blaž je gotovo odšel, ko je ura oznanila konec delovnega časa. Saj res, naslednji teden ima Jana zabavo, kako se naj izgovorim, da me ne bo. Hmm, morda pa bi le morala iti na to zabavo, le da vidim ali mi je to sploh všeč. Nič, mogoče bom pa res poskusila s to zabavo, nihče ne bo prišel k meni domov in me prosil naj postanem njegova prijateljica ali kaj več. 

Naslednji dan se je na vratih moje pisarne pojavil Blaž. Zmedeno je zrl predse in iskal prave besede, nisem vedela ali na jaz začnem, ko je spregovoril: „Julija, prinesel sem te dokumente in ...“

Prekinila sem neprijetno tišino, ki je nastala: „Hvala, zdaj pa lahko greš!“ Težko mi je bilo tako govoriti z njim, vendar nisem prenesla, da je stal dva metra stran od mene, če ni bil čisto blizu je bilo bolje, da ga ni. Obrnil se je in naredil en korak, vendar se je na hitro obrnil in dejal: „Hotel sem le, da bi šla skupaj kam po službi, če se tukaj nočeš pogovarjati z mano.“ Dobil me je nepripravljeno, moje srce je začelo hitreje biti in mi je govorilo, da naj sprejmem, razum pa mi je govoril, da me bo gotovo razočaral, oglašale so se še druge misli. 

On jih je prekinil: „Torej, bom prišel pote, ko končam.“ Sploh mi ni bilo potrebno odgovoriti, očitno je bil prepričan, da nimam nič proti. Njegova glava je izginila skozi vrata in me pustila zmedeno, do njegovega prihoda so bile še tri ure, nekomu sem morala povedati. Odhitela sem iz svoje pisarne k Ani, ki bo gotovo imela dober nasvet zame.

„Blaž me je povabil ven po službi,“ sem poskusila reči čim manj prestrašeno, ona pa se je hudomušno nasmehnila: „Torej je doletelo tudi tebe? Ona je v vsem videla romantično ljubezen in je takoj začela neskončne priprave na zmenek, ki pa to gotovo ni niti bil, saj je Blaž verjetno pričakoval prijateljsko obujanje spominov in ne lepotice, ki bi ga očarala. Ana me je pogledala: „Prvič si privršala k meni s tako novico in nisva ravno zaupni prijateljici, ampak le sodelavki. Gotovo te Blaž zelo privlači, zato ti bom pomagala, da ga boš očarala.“ Hotela sem se braniti, vendar je imela prav in rekla sem lahko le: „Naj bo, saj ne vem kako se bo razpletlo.“ Če si ne upam priznati ljubezni, lahko le namigujem nanjo z videzom.

„A zaradi njega se tako urejaš in lepo oblačiš zadnje dni?“ me je vprašala in zardela sem.

„Ne vem, no. So ti všeč moje nove obleke?“

„Ja, seveda, daj pridi, da te še malo naličim.“ Zapletli sva se v prijeten pogovor o oblekah in ličilih.

__Blaž__

Naenkrat me je postalo strah prijateljskega snidenja z Julijo. Že v gimnaziji sem do nje čutil neko strahospoštovanje. V njeni družbi sem vselej dobro premislil, kaj lahko povem in česa ne. Danes pa me niso vznemirjala taka čustva, temveč neka globlja. Čustvo, ki me je prisililo, da sem dlje časa zrl v ogledalo in se česal. Roke so se mi začele potiti in želodec je začel spuščati nenavadne zvoke. Sploh več nisem vedel, ali si zares želim tega snidenja. Ne smem je razočarati, ko pa sem jo jaz povabil. Le kaj si ona misli o tem? Počasi sem odprl vrata, sedela je na svojem velikem stolu, s hrbtom proti meni, tako da me ni videla vstopiti.

Moral sem nekaj reči: „Julija, em, prišel sem, si pripravljena?“ le kaj govorim. 

„Ja, naj bi bila.“ Zardela je in iskala prave besede, jaz pa sem lahko videl, da se je spet zelo lepo uredila. Stopila je do vrat in mi odprla, presenetila me je z vprašanjem: „Kam pa greva?“

V zadregi sem jo pogledal: „ Najprej morava ven po običajni poti, verjetno ti bolje veš, kam hodite po službi.“ Očitno sem spet izbral napačne besede, saj se je obrnila proč in molčala. Kaj res ni nikamor hodila? Prišla sva na ulico, ljudje so hodili po pločnikih in si ogledovali izložbe različnih trgovin, rekel sem: „Julija, reci kaj, zakaj si tako tiha? Včasih si mi imela veliko povedati.“

„Že dolgo je tega, odkar sem ti zaupala in sva imela, o čem govoriti.“ Pričakoval sem, da bo bolj sproščena in bova klepetala kot včasih. Moral sem se prebiti skozi hladen obroč, ki jo je obdajal. Le kako ne opazi, da sem še vedno njen prijatelj.

„Povej mi kaj o službi, o študiju, kaj si delala v času, ko se nisva družila?,“ sem vprašal.

„Po končani fakulteti sem se zaposlila tukaj, trdo sem delala na takem delovnem mestu kot ti in počasi sem napredovala,“ je povedala že malo bolj navdušeno. Vesel sem bil, da je bila nekoč na mojem mestu in me razume. Medtem me je ona vprašala: „Kako pa se tebi zdi delo?“

„Za enkrat je v redu, moti me, da se nič ne družimo s sodelavci in se mi zdi, da me nihče noče za prijatelja.“ Užaljeno me je pogledala, hotel sem jo le preizkusiti, hitro sem dodal: „Torej si le moja prijateljica, o lepo.“ Mislim, da se je rahlo nasmehnila. Zavila sva v majhen lokal, pravzaprav je bila slaščičarna, sedla sva za mizo v kotu.

„Pogosto zahajaš sem?“ sem jo vprašal, da bi prekinil tišino.

„Včasih si zaželim kaj sladkega, ko je življenje preveč grenko.“

„Ob tej torti bi tudi jaz pozabil, kako prazno je postalo življenje, odkar sem zapustil šolske klopi in izgubil prave prijatelje.“ Saj sva kot dva razočarana samotarja, čeprav me pozna veliko ljudi, predvsem deklet, sem si končno priznal, da mi nekaj manjka. Le kaj muči njo, ki je tako uspešna v službi in ima veliko prijaznih sodelavk.

„Julija, kaj te muči, če pogledam od daleč se mi zdi, da imaš vse, da si srečna.“

„Nihče me ne pogleda od blizu, da bi me razumel,“ zvenela je zelo iskreno, „Tudi deloholiki imamo čustva.“ Spreletelo me je. Ali res nima nikogar, ki bi ji bil blizu. Očitno je povedala več, kot je nameravala povedati nekomu, ki si skuša pridobiti pozabljeno prijateljstvo. Prijel sem jo za roko: „Julija, lahko se zaneseš name, skušal te bom razumeti, kmalu bova spet šla sem na torto in se pogovorila.“ Preučevala je preostanek torte na krožniku in ni odgovorila. Nisem vedel kaj naj rečem, da bi pogovor spet stekel. Spomnil sem se, da sem danes imel nekaj težav z računalniškim programom v službi. Vprašal sem jo kako naj rešim to težavo. Očitno sem se spomnil dobre teme za pogovor, kajti Julija se je čisto razživela in mi navdušeno razlagala o programu. Vesel sem bil, da sva se lahko zapletla v pogovor kot nekoč v gimnaziji. Postajalo je pozno in odločila sva se, da greva proti domu.

Rekel sem ji: „Se vidiva jutri, prijateljica.“

“Se vidiva, prijatelj,“ in že je izginila v temno ulico. Domov sem odhajal z čudnim občutkom, nova Julija je bila drugačna. 

... se nadaljuje...

Skriti dnevnik - 3. del

V tretjem delu beremo o ponovnem srečanju starih znancev Blaža in Julije. Vabljeni tudi k branju prvega in drugega dela.

Prvi dan v službi

__Blaž__
Dnevnik mi ne da miru. Ves čas razmišljam o tej čudni ženski. Kdo neki je? Moral bi jo poznati, gotovo je iz naših krajev. Po drugi strani pa me to kar je zapisano v tem dnevniku, ne spominja na nobeno punco, ki jo poznam Ne vem, zakaj se toliko obremenjujem s tem, to mi ni podobno. Upam, da dnevnik ne bo preveč vplival name. Nočem postati tak, kot je to dekle, ves čustven in objokan. Zakaj sem ga sploh začel brati? Takrat v pisarni gospe Zalokar sem si sam pri sebi obljubil, da ga ne bom odpiral, ampak ga bom ob prvi priložnosti vrnil. Sedaj bi ga najraje obdržal, ker me je sram, da sem ga odprl. Prebiram skrivnosti, ki jih ta tujka ni omenila še nikomur.

Prispel je odgovor. Sprejet sem v službo na banki! Super! Zaslužek mi bo prišel prav. Lahko si bom privoščil boljšo luknjo, kot je ta, pa še staršema in sestri bom lahko pomagal. Nisem pričakoval, da bom sprejet. Prijavil sem se kot kandidat brez izkušenj. Morda je imela prste vmes Julija. V gimnaziji mi je res veliko pomagala pri učenju. Kdo bi si mislil, da bova delala na istem oddelku. Veselo novico bom sporočil staršema in se pohvalil na facebooku. Še prej pa pokukal v dnevnik najbolj čudaškega dekleta.

__Skriti dnevnik__

15. 5. 2013

Dnevi moje mladosti kar hitijo mimo mene. Delam od zore do mraka in pozabljam na svoja najlepša leta. Večkrat me sodelavci mojih let povabijo na kakšno zabavo. Jaz pa vedno iščem nove izgovore. Zdi se mi, da se mu bom s tem izneverila. Govorijo mi, da ne bom užila mladosti, če bom posedala na kavču. Meni pa se njihove zabave zdijo norčevanje iz sebe. Obstaja pa še en razlog in ti dnevnik veš, o čem govorim. Fantje na takih zabavah opijejo mlade neizkušene punce, da se jim te predajajo in se zjutraj zbudijo gole, v tujih posteljah. Jaz si tega ne želim. Dokler je moje srce predano njemu, se ne bi mogla ljubiti z nikomer drugim. Že ko sem ga prvič uzrla je imel vse poteze mojega sanjskega moškega. Tisto prvo srečanje na hodniku v prvem letniku, je v meni prebudilo nova čustva. Bilo mi je le 14 let, toda vedela sem, da tako lepih oči nima nihče drug. Nobeden se ne smeje tako kot on. Nobeden ni tako preprost in čudovit kot on. Vse na njem mi je bilo všeč. Vsaka beseda, ki je prišla iz njegovih ust je bila lepa, pa tudi, če je bila žaljiva do mene, je bila lepa. Živela sem v povezanosti z njim, čeprav on tega ni vedel. Sedaj, ko ga več ni ob meni, si pogosto zaželim, da bi se lahko vrnila nekaj let nazaj, ki jih ne bi preživela le ob knjigah, temveč ob njem.

__Blaž__

Piflarka, ki si ne upa na zabave. Ne vem, kako lahko ostaja zvesta sošolcu, ki se je ni niti dotaknil. Hudo, kakšne čudakinje so hodile na srednjo šolo takrat kot jaz. Nekaj ima pa tudi prav: fantje smo včasih res hudobni, no, ne vsi. Dekleta pa tudi niso svetnice. Redke so kot ona, da posedajo na kavču in objokujejo kretena, ki se ne zmeni zanje. V službo moram. Še zamudil bom zaradi te sentimentalne punce. Vse življenje sem si skrivaj želel iti po očetovih stopinjah in se zaposliti v banki.

Gospa Zalokar je bila taka, kot vedno, Julija, ki je stala ob njej pa še zdaleč ne. Oblečeno je imela oprijeto belo krilo, ki je segalo le do kolen, roza srajco in svetel suknjič. Bila... Bila je... Bila je popolna. Njeni valoviti lasje so bili prekrasni in bila je naličena. Ko smo hodili v gimnazijo se mi je zdela povprečna, do zdaj nisem opazil njene lepote. Takrat res ni nikoli pokazala svojih prekrasnih nog. Prejšnji teden sem jo videl le za nekaj minut, ampak prisežem, da takrat ni bila taka kot zdaj. Le zakaj se je tako uredila? Opazila je, da že nekaj strmim časa vanjo in je zardela. Moral sem se zbrati in narediti dober vtis.

„Blaž, pridi, da te seznanim s službo.“ Ob tem me je kar streslo in odneslo iz pisarne gospe Zalokar. Nisem vedel, ali naj Juliji povem, kako zelo lepa je, ali naj raje držim jezik za zobmi. Uspelo se mi je zadržati. Julija bi gotovo to razumela kot norčevanje. Odločil sem se, da jo bom nekaj časa opazoval in poskušal ugotoviti, čemu ta sprememba.

„Ja, saj grem,“ stopala je pred mano po dolgem temnem hodniku, kodri so ji lahno poplesovali. Stopila sva v mojo novo pisarno.

„To je tvoje novo delovno mesto, vsak dan te pričakujemo tukaj točno ob osmih. Zadolžen boš za urejanje različnih dokumentov, ki jih boš sproti dobival iz drugih pisarn,“ je s tresočim glasom povedala Julija. Moj Bog, kako se je spremenila. Preteklo je toliko časa. Sedaj bova sodelavca in ona bo moja nadrejena. Ne bova več enakopravna, kot sva bila v šoli. In v kakšno damo je zrasla iz piflarke.

„Julija, se ti ne zdi, da si preveč uradna, si popolnoma pozabila na naše pustolovščine?“

„Ne, samo...,“ se je hotela izvleči Julija, zato sem jo dopolnil: „Ja, dolgo je že tega in vmes se ti je gotovo zgodilo veliko lepega.“

„Lepega, pa tudi manj lepega, vendar, četudi bi ti povedala, ne bi razumel,“ obmolknila je in pogledala v tla. Zdelo se mi je, da jo je sram in ji je žal, da je sploh odprla usta.

Tvegal sem: „Julija, se spomniš časov, ko smo si vse zaupali, preteklo je nekaj časa, prijateljstvo pa je ostalo, lahko mi poveš, kaj te teži.“ Takoj se mi je zazdelo, da sem pritisnil na njen žulj.

„Saj ni nič takega, zdi se mi, da je naše prijateljstvo skopnelo s prvim snegom.“

„Ni res, Julija.“

„Kako, da ne, si se sploh kdaj spomnil name? Si mi kdaj poslal kakšno e-pošto, si mi kdaj pisal na facebooku?“

„Julija! Tudi ti se nisi potrudila, da bi ostali prijatelji, zakaj kriviš samo mene?“

„Dovolj! Tukaj si, da boš delal. Takoj lahko začneš. Prinesla ti bom dokumente, ki jih boš uredil.“

Kako ostro se je odzvala, verjetno sem bil edini, ki sem mislil, da naše prijateljstvo še živi. Julijin karakter je isti kot prej. Sprememba njenega videza morda ni bila povezana z njeno notranjostjo. Na znotraj je mogoče še vedno vase zaprta piflarka, ki sem jo poznal.

„To bi bilo vse, če boš imel še kakšno vprašanje se oglasi v pisarni 6,“ je odvrnila in se zavrtela na eni nogi ter odhitela na drugi konec hodnika v svojo pisarno.

Pred kako uro sem bil prepričan, da je Julija tista, ki se lahko zahvalim za službo. Sedaj o tem že močno dvomim. Verjetno je bila neopredeljena. Obnašala se je uradno. Le kaj jo je pičilo, da je zatajila najino prijateljstvo. Je pozabila, kaj vse smo v šoli počeli skupaj? Toliko stvari je bilo, toliko izzivov in težav, ki smo jih skupaj reševali. Ona pa me noče niti poznati. Tako uspešen kot ona ne bom nikoli, toda sramovati se me pa tudi ni treba. Mogoče je res pozabila, kako je bilo v šoli, vendar sva zdaj tu, vsak dan bova skupaj in lahko se bova pogovorila in obudila spomine, ki so zanjo že mrtvi.

... se nadaljuje...

Skriti dnevnik - 2. del

Vabljeni k branju 2. dela zgodbe, v 1. delu smo spoznali Blaža, ki je našel skriti dnevnik.

Nova ugotovitev

__Blaž__
Ko sem stopil iz pisarne, sem bil dodobra zmeden. Bral sem dnevnik neke ženske, ki mora biti zelo zaljubljena v nekega cepca, ki je še pogleda ne. Ko bi le lahko izvedel še kaj več, no saj lahko preberem, še kakšno stran, ampak to bi bilo poseganje v njeno zasebnost. Najbolje bo, da vse pustim pri miru in vrnem zvezek v tisto pisarno, ko bom naslednjič tam. Je bila tisto Julija? Nekam hitro se je pobrala in mi ni namenila niti besedice, čeprav sva bila prijatelja. No, verjetno je popolnoma pozabila name in živi svoje življenje.

Blaž pa je kmalu pozabil na dnevnik in na Julijo. V baru je zvečer spoznal črnolasko, ki ga je takoj odvrnila od razmišljanja. Po nekaj kozarčkih pijače sta že noro plesala in se objemala. Končala sta v Blaževem stanovanju. Črnolasa punca ga je spravila ob pamet. Ob njeni sanjski postavi, zagoreli polti in modrih očeh je postal ves njen. Jutro ga je spravilo na realna tla. Zbudil se je z rahlim glavobolom. Punca, s katero sta si včeraj delila posteljo je že odšla. Spomnil se je na dnevnik, ki je bil skrbno spravljen v predalu nočne omarice. Za sprostitev je prebral stran. Odprl ga je naključno, nekje na začetku.

__Skriti dnevnik__
24. 6. 2008
Vsak bo šel svojo pot, misleč, da bomo s sošolci ostali v stiku. To so govorili mladi, ki so končali šolo že pred davnimi časi. Običajno pa pozneje iz tega ni bilo nič. Poiskali so si službe, si ustvarili družine in se odtujili.

Zaključna prireditev je potekala kot vsako leto. Najprej govori, nato pa pogostitev. Ni mi bilo do zabave, saj je slovo nekaj žalostnega. Zato sem sedela in tiho premišljevala. Poslovila se bova kot prijatelja, stisk roke in objem. On v mojem objemu ne bo čutil ničesar, jaz pa bom čutila, da lebdim.

Nikoli ne bo izvedel, kaj čutim do njega. Če mu nisem povedala, ko smo še bili sošolci, mu tudi zdaj ne bom. Plamen ljubezni v mojem srcu pa ne bo nikoli ugasnil. Kako naj si ga iztrgam iz srca? Če si iztrgam njega, bom izgubila košček sebe. Postala bom čisto drugačen človek, človek, ki več ne bo znal ljubiti. On je bil prvi, ki je dobil tako pomembno mesto v mojem srcu. Edini, ki se mu je uspelo prikrasti vanj in ga zasesti.

Kako naj bo zame slovo nova priložnost v prihodnosti? Sedaj, ko bomo odšli iz šole, bi morala biti vesela in ponosna, da sem tako uspešno končala šolo in imam možnost nadaljevati šolanje na priznani fakulteti. Meni pa to trenutno ne predstavlja nič dobrega, kajti odhajam daleč stran od njega, lastnika mojega srca. Gotovo se bo le redko spomnil prijateljice. Ona pa bo o njem sanjala dan za dnem.

Velika dvorana v poslopju naše gimnazije je bila krasno okrašena. Predstavljala je razkošje, blišč in mogočnost. Da, vsako leto je bilo tako, maturantom so s tem želeli povedati, kako veliko jim pomenijo, in da te generacije maturantov gotovo ne bodo nikoli pozabili. Toda vsak izmed nas je vedel, da je tu zadnjikrat kot dijak. Odprla se bodo nova vrata. Ne bo pa nas več varovalo mogočno poslopje gimnazije, kjer ni bilo nevarnosti. Ko bomo vrata, skozi katera bomo stopili na pot samostojnosti, zaprli, bomo ostali sami. Nobenega čudežnega odrešitelja. Postali bomo študenti in s tem dobili nove dolžnosti. Toda na tej zabavi sem bila verjetno edina, ki je razmišljala, koliko novih dolžnosti bo prešlo na nas. Vsi so se zabavali, kot da se ne bi zavedali, da se bodo jutri zbudili v popolnoma drugačno jutro.

Ljubezen je slepa, pravi pregovor. Morda pa ima ta pregovor res prav. Storila bi vse, da bi me tudi on ljubil. Pa vendar nisem storila do sedaj še ničesar. In zakaj? Zato, ker me ljudje poznajo kot piflarko, prepričani so, da imam točno zarisane meje, ki jih nikoli ne prestopim. Mislijo si, da želim postati uspešna. Seveda si mislijo tudi, da dokler ne dosežem svojih nadvse visokih ciljev, ne bom posvetila ljubezni niti sekunde svojega življenja. Si mislite kaj bi rekli moji sošolci, če bi sedaj zavpila, da ga ljubim. Bili bi popolnoma prepričani, da se mi je zmešalo. Točno vem, kaj pričakujejo od mene. To, da bodo svojim otrokom s prstom pokazali, da je bila tista tam njihova sošolka, ki je zelo pomembna in znana osebnost. Ne gledajo pa me s človeške strani. Res, da že prvi pogled opozarjam, da se ne želim pogovarjati in si želim le miru. Vem, da se le redko nasmehnem, in da ljudje to opazijo in si o meni ustvarijo temu primerno mnenje. Bom lahko sedaj, ko se odpravljam na novo pot to spremenila?

Neverjetno, kakšni pogledi na svet. Če je res taka, ni čudno, da je ne marajo. Kako šele izgleda? Verjetno ni ravno lepotica, je pa očitno pametna. To bo še zanimivo, ampak, ali nisem rekel, da ne bom bral te jokave izpovedi.

Ta letnica … Oh ne, to pa ni tako dolgo nazaj. Je to mogoče? Takrat sem tudi jaz končal gimnazijo. Zanimivo, le na katero gimnazijo je hodila?

... se nadaljuje...

Violet

Tehnika: barvice

Velikost: A4

Leto: 2013